Dimije, bluze, aladže: tradicionalna noša, ki šteje svoja zadnja leta in dneve

Dimije, tradicionalna noša, ki je bila zaščitni znak precejšnjega števila bosanskohercegovskih hanum in žensk iz bližnje preteklosti, so na robu izginotja. Le še v redkih vaseh in predelih Bosne in Hercegovine živijo ženske, ki nosijo dimije, v Cazinu pa smo našli Hanifo Hozanović, ki je govorila o času, za katerega mnogi radi rečejo, da se je v njem »imelo manj, a živelo lepše«.
»Zdaj je vse narobe, posebno mladina« – s tem stavkom svoje generacije, ki ima rajši nekdanje, ne tako oddaljene čase kot sedanji trenutek, začne svojo zgodbo 67-letna Hanifa Hozanović iz Cazina.
Hanifa je prijazna in opazno preudarna starejša gospa iz naselja Šturlić, ki ji leta – rečeno v računalniškem jeziku – niso izbrisala polnih map iz njene bogate skrinje spominov. Hanifa s svojo pojavo predstavlja tudi zadnje stare bosanskohercegovske in krajiške ženske, ki se držijo stran od splošno sprejetih trendov in pravil vedenja – v tem primeru oblačenja – ter nosijo kose blaga in oblačila, v katerih so se vse življenje počutile najbolje in ki so sčasoma, kot se običajno zgodi, dobila oznako tradicionalnih in starinskih.
»Je še nekaj mladih, a zelo malo, ki hočejo nositi dimije, bluze in aladže, kot je ta na meni. Velika večina noče obleči ničesar od tega, zato vse gre v pozabo. Dokler bom živa, jih bom nosila,« pove Hanifa za naš portal.
Že na začetku želi poudariti, da včasih obleče tudi krilo, a »ko gre v džamijo, na mevlude in druge slovesnosti«, vedno nosi dimije. In ne kakršnih koli, temveč dimije in bluzo »v paru«, ker se v tem počuti najbolj sproščeno.
Dimije so nekoč izdelovali iz konoplje
Hanifa je dimije začela nositi kot majhen otrok, še iz časov, ko so jih tkali.
»Ko sem odraščala, so sejali konopljo – za katero zdaj pravijo, da je droga – in keten, torej lan. Za pripravo na tkanje so konopljo mesec dni namakali v vodi. Nato so jo vzeli iz vode in oprali, potem posušili in tolkli »v stopi«. V naslednji fazi so konopljo »trli« in s »trljem« izvlekli lepa vlakna, ki so jih lahko predli. Potem so čakali zimo, da so spredeno gradivo dali v velik sod, ga pokrili s platnom in čezenj potresli pepel iz štedilnika. To so nato polili z vrelo vodo in pustili stati nekaj časa. Ko so gradivo na koncu vzeli iz soda, je bilo povsem belo. Šele po vsem tem so se lahko lotili tkanja,« pojasni zapleten postopek naša sogovornica.
Iz tega so, kot nadaljuje, tkali srajce, dimije, bluze, rjuhe, pa tudi »dolge spodnjice«, ki so jih praviloma nosili vsi moški. Srajce, ki se dotikajo kože, so delali iz ketena, ki je po naravi mehkejši od bolj grobe konoplje.
»Če so hoteli, da so oblačila in dimije pisani, torej v barvah, so jih barvali z jelšo, ki je po naravi rdečkasta. Jelšo so dali v vrelo vodo, da je zavrela, in voda je postala rdeča. Vanjo so dali prejo, ki je dobila barvo jelše,« poudari Hanifa.
Ko se je pojavilo blago – ali »čit« za dimije in bluze, kot pravi Hanifa –, je bilo to že nekaj posebnega.
»Ko sem šla v prvi razred, sem dobila dimije od moje pokojne tete Mine. Vse sošolke so me spraševale: ›Od kod ti tako lepe dimije iz čita?‹ Rekla sem jim: ›Prinesla mi jih je teta Mina!‹« pove Hanifa, tako ponosno kot takrat.
Čit, ćeftijani, svitnjak, tur
Nato pokaže na dimije, ki jih je imela v tistem trenutku na sebi, in pove, da bi si želela prav take imeti, ko je bila dekle.
»Samo Bog ve, koliko fantov bi imela takrat. Dekle, ki je imelo ›prave‹ dimije, je takrat imelo tudi fante,« razkrije.
Kar dimije loči od drugih oblačil, so – v tradicionalnem krajiškem besednjaku (ki ga, po pravici povedano, danes ne razume niti dober del prebivalcev severozahodne Bosne) – »ćeftijani«: vezi pod kolenom, ki zapirajo notranji del na obeh nogah. V pasu se dimije pripnejo s »svitnjakom«. Dimije zaznamuje tudi spuščen »tur«, ki so ga namerno pustili, da se je lažje hodilo.
»Za kombinacijo dimij in bluze so potrebni štirje metri čita dvojne širine, samo za dimije pa 2,5 metra. Dimije je preprosto ukrojiti, le bluza je nekoliko bolj zapletena,« pravi Hanifa, ki je v življenju sešila veliko dimij in še danes ima svoje statve, »stan«, na katerih tke.

Pokaže nam srajco, ki so jo nekoč nosile ženske in je danes nihče več ne nosi. Pravi, da je stara več kot 100 let in ročno šivana. Iz stare hiše prinese tudi črno ruto s pisanimi detajli, za katero pove, da se imenuje mukadem in so si jo ženske zavijale čez glavo.
»Bojim se, da bodo te stvari zelo hitro izumrle, ko nas nekaj starejših žensk ne bo več. Posebej mi je žal za dimije,« razočarano pove Hanifa in na koncu doda, da jo vendarle veseli, da še danes obstajajo ženske, ki znajo kroiti oblačila na star način, in da bi to vsaj deloma lahko rešilo tradicionalno nošo pred popolno pozabo in izumrtjem.
Vir: Klix
Članek je bil prvič objavljen na spletni strani centra Una Aqua, predhodnika Japodskih otokov, 26. 10. 2017.


